Koncept kmetovanja z visoko naravno vrednostjo se je razvil v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja kot posledica širjenja intenzivnega kmetijstva in sočasnega spoznanja, da je ohranjanje biotske raznovrstnosti v Evropi med drugim odvisno od ohranjanja tradicionalnih, nizkointenzivnih načinov kmetovanja. Temelj kmetijstva z visoko naravno vrednostjo in hkrati evropske biotske raznovrstnosti so polnaravni pašniki, travniki in sadovnjaki, kot tudi robni polnaravni pasovi kot so žive meje oz. mejice in pasovi gozda in grmovja, ki zagotavljajo habitate in zeleno infrastrukturo za divje živali.
Menu